LJUBEZEN PO IZGUBI NE IZGINE, AMPAK SPREMENI SVOJO OBLIKO
Žalovanje ni problem, ki ga je treba rešiti
Ko govorimo o žalovanju, pogosto še vedno razmišljamo skozi stare predstave, da gre za proces, ki ima jasen začetek, potek in konec. Da mora človek skozi določene faze, jih “predelati” in potem iti naprej.
Danes vemo, da takšno razumevanje ne zadošča.
Žalovanje ni linearno, temveč precej dinamično. Ne poteka po vnaprej določenem zaporedju. In predvsem, ni nekaj, kar bi bilo treba odpraviti ali pustiti za seboj. Je proces prilagajanja na realnost, ki se je nepovratno spremenila.
Ko izgubimo nekoga pomembnega, ne izgubimo samo osebe. Pogosto se spremeni tudi naš občutek varnosti, vsakdanja rutina, odnos do sveta, včasih celo občutek lastne identitete. Svet, kot smo ga poznali, ne obstaja več v isti obliki.
Kaj se pravzaprav dogaja v procesu žalovanja?
Sodobne nevroznanstvene raziskave kažejo, da naši možgani ves čas ustvarjajo napovedi o svetu. Na podlagi preteklih izkušenj predvidevajo, kaj lahko pričakujemo, kdo bo tam, kako bo potekal naš dan, kako se bodo odzivali ljudje okoli nas.
To pomeni, da naši možgani skozi leta odnosa “vedo”, kje je ljubljena oseba, kako jo dosežemo, kaj od nje lahko pričakujemo.
Ko ta oseba umre, pride do močnega razkoraka med tem, kar vemo razumsko (osebe ni več, imeli smo pogreb), in tem, kar naši možgani še vedno pričakujejo (še vedno napovedujejo na podlagi preteklih izkušenj, ker za nove napovedi možgani potrebujejo veliko ponovitev neke informacije).
Zato ljudje po izgubi pogosto doživljajo trenutke, ko:
avtomatsko sežejo po telefonu,
želijo nekomu nekaj povedati,
za trenutek pričakujejo glas ali prisotnost osebe,
ob vsakodnevnih opravilih pozabijo, da osebe ni več.
To niso znaki “nepravilnega žalovanja”. Gre za proces učenja nove realnosti.
Nevroznanstvenica Mary-Frances O'Connor opisuje žalovanje kot stanje, kjer je ljubljena oseba za naše možgane hkrati odsotna in še vedno trajno prisotna. Prav zato ima veliko žalujočih občutek, kot da živijo med dvema svetovoma hkrati.
Čas sam po sebi ne zdravi
Pogosto slišimo stavek, da čas celi rane. A v resnici ne gre za čas sam po sebi.
Ključne so izkušnje, ki jih človek doživlja v tem času.
Možgani se postopoma učijo nove realnosti skozi ponavljajoče se trenutke odsotnosti:
ko nekoga ni več ob jutranji kavi,
ko v trgovini ne kupimo več njegove najljubše hrane,
ko ni več vsakodnevnih pogovorov,
ko ne zložimo več njegovih oblek v omaro.
To nikakor ne pomeni, da informacija postane lažja ali manj boleča, ampak samo bolj poznana.
Žalovanje zato ni samo čustven proces. Je tudi proces učenja.
Ljubezen ne izgine
Pomemben premik v sodobnem razumevanju žalovanja je tudi zavedanje, da odnos z osebo po smrti ne izgine.
Dolgo časa je prevladovalo prepričanje, da mora človek “spustiti” in prekiniti vez z umrlim. Danes vemo, da večina ljudi ohranja notranji odnos z izgubljeno osebo tudi po smrti, le da se ta odnos spremeni.
Ljubezen ne izgine. Postane prežeta z odsotnostjo, hrepenenjem, žalostjo in spomini.
In prav to je žalovanje. Druga plat istega kovanca.
Večina ljudi ne potrebuje zdravljenja
Raziskave kažejo, da se večina odraslih z žalovanjem sooči na odporen način. To ne pomeni, da ni boleče. Pomeni pa, da večina ljudi ne potrebuje kliničnega zdravljenja.
Pogosto pa potrebujejo:
razumevanje, kaj se z njimi dogaja,
varen prostor za refleksijo,
podporo brez potrebe “iti naprej”,
možnost, da ponovno vzpostavljajo občutek smisla in notranje stabilnosti.
Prav tukaj lahko coaching dobi pomembno vlogo.
Kakšna je vloga coachinga ob izgubi?
Coaching ni terapija in ni namenjen zdravljenju. Lahko pa človeku ponudi strukturiran, varen prostor za raziskovanje njegove izkušnje in postopno orientacijo v življenju, ki je postalo drugačno.
V kakovostnem coaching procesu so posebej pomembni trije elementi:
Partnerski odnos
Coach klienta ne usmerja in ne interpretira njegove izkušnje. Gre za odnos brez hierarhije, kjer klient ostaja strokovnjak za svoje življenje.
Refleksija
Ko človek razmišlja na glas, pogosto prvič zares sliši samega sebe. Misli, ki so bile prej razpršene, začnejo dobivati obliko in pomen.
Struktura
Coaching ni samo pogovor. Je proces, ki ima svojo strukturo - od raziskovanja, do razumevanja, do konkretnih uvidov in naslednjih korakov. Prav ta struktura človeku omogoča, da začne jasneje videti, kaj se z njim dogaja, in se lahko bolj zavestno odloča, kako naprej.
Coaching ne zanika izgube in ne preskakuje bolečine. Pomaga pa človeku, da začne s tem, kar se je zgodilo, ponovno graditi življenje.
Pomembno je, kdo coaching izvaja
Ker coaching še ni reguliran poklic, je vprašanje usposobljenosti coacha izjemno pomembno, še posebej pri delu z ranljivimi posamezniki.
Akreditirani coachi delujemo znotraj etičnih kodeksov in strokovnih standardov, ki določajo jasne meje našega delovanja, odgovornost, zaupnost in delovanje izključno v dobrobit klienta.
Pri podpori ob izgubi to ni nepomembna podrobnost, ampak bistven del varnosti procesa.
Žalovanje ima vpliv tudi na delovno okolje
Ljudje žalovanja ne pustijo doma. Prisotno je tudi na delovnem mestu.
Nepodprta izguba se lahko kaže kot:
zmanjšana zmožnost koncentracije,
umik,
dolgotrajne odsotnosti,
težave pri odločanju,
napetosti v odnosih,
zmanjšana vključenost.
Organizacije pogosto želijo pomagati, vendar ne vedo, kako.
Ko pa ustvarijo prostor, kjer posameznik v času izgube dobi ustrezno podporo, se začnejo stvari postopoma premikati:
človek lažje ponovno vzpostavlja stabilnost,
odnosi ostajajo bolj povezani,
občutek varnosti in pripadnosti se poveča,
vračanje v delovno okolje je lažje in bolj trajnostno.
Podpora ob izgubi zato ni samo osebno vprašanje posameznika. Organizacija, ki prepozna potrebo po ustvarjanju resnično podponega okolja, posamezniku sporoča, da ga sprejema kot celoto, tudi v času, ko je najbolj ranljiv.
Žalovanje potrebuje prostor
Žalovanje ni problem, ki ga je treba rešiti, odpraviti. Je proces prilagajanja življenju, ki se je spremenilo. In je nekaj, kar potrebuje mesto v življenju človeka, ki je izgubil.
Vprašanje ni, kako se vrniti nazaj v življenje, kot je bilo prej. Takšno življenje pogosto ne obstaja več.
Vprašanje postane:
Kako živeti naprej v svetu, ki je zdaj drugačen?
In morda je prav zato eden najpomembnejših elementov podpore ob izgubi prostor, kjer človek lahko raziskuje to novo realnost - brez pritiska, brez popravljanja in brez pričakovanja, da bi moral žalovati na “pravilen” način.
