PLATI ŽALOVANJA - Kako se žalovanje lahko kaže v čustvih, telesu, mislih in vedenju

Ko govorimo o žalovanju, se skoraj vedno začne pri žalosti. Kot da bi bilo to nekaj enodimenzionalnega, nekaj, kar lahko poimenujemo z eno besedo in smiselno zaobjamemo.

Žalovanje se ne ustavi pri enem čustvu. Razlije se čez telo in misli. Včasih pride po tiho, drugič v valovih, ki presenetijo sredi najbolj običajnega dne. In pogosto šele, ko začnemo poslušati druge ali beremo opise podobnih izkušenj, ugotovimo, da to, kar se nam dogaja, ni tako nenavadno, kot se zdi.

Veliko ljudi opazi, da se poleg žalosti pojavijo še druga čustva, ki jih niso pričakovali. Jeza, ki nima jasne tarče. Krivda, ki se vrača v mislih, tudi kadar racionalno vemo, da nismo mogli ravnati drugače. Tesnoba, ki pride brez opozorila. Osamljenost, ki jo je težko razložiti, tudi kadar nismo sami. Včasih tudi olajšanje, ki lahko človeka zmede ali celo prestraši.

Vse to so deli iste izkušnje.

Telo ima pri tem zelo pomembno vlogo. Veliko ljudi opisuje tiščanje v prsih ali v grlu, kot da nekaj ostaja ujeto. V želodcu se pojavi votel občutek. Dih postane plitkejši. Energije zmanjka, tudi kadar ni jasnega razloga. Zvoki, ki prej niso motili, postanejo naporni.

Ko se to dogaja, je zelo človeško pomisliti, da je z nami nekaj narobe.
Pa pogosto ne gre za bolezen, ampak za odziv telesa, ki poskuša držati težko preizkušnjo.

Na ravni misli se lahko pojavi občutek, da se to sploh ne dogaja zares. Kot da bi um zaostajal za dogodkom. Prisotna je zmedenost, težje se zberemo, misli se ponavljajo in ponavljajo. Marsikdo omenja tudi zelo živ občutek, da je oseba še vedno nekje blizu, skoraj dosegljiva.

To so izkušnje, o katerih se ne govori pogosto, zato lahko delujejo še bolj samotno, kot v resnici so.

V vsakdanjem vedenju se žalovanje pokaže na načine, ki jih okolica lahko hitro opazi ali pa popolnoma spregleda. Spanje se spremeni, apetit niha, koncentracija popušča. Nekateri se umaknejo iz stikov, drugi iščejo bližino skozi fotografije, predmete, kraje, ki ohranjajo povezavo.

Jok ima pri tem posebno mesto. Včasih pride nenadoma, včasih ga ni in to lahko skrbi. Oboje je del spektra odzivov, ki nimajo enotnega poteka.

Kar ljudi pogosto najbolj obremeni, niso toliko sami odzivi, ampak odnos do njih.
Misli, ki se prikradejo zraven: da bi moralo biti drugače, manj intenzivno, bolj urejeno. Da bi se morali hitreje »postaviti nazaj na noge«. Da bi morali bolje razumeti, kaj se z njimi dogaja.

Ko se žalovanje razume kot celosten odziv telesa in uma, se lahko zgodi sprememba, premik. Bolečina pri tem ne izgine, lahko pa se zmanjša pritisk, da bi morala imeti drugačen potek ali intenzivnost. Prostor, v katerem je mogoče ostati z lastno izkušnjo takšno, kot je, postane nekoliko bolj stabilen.

Žalovanje nima enotne oblike in nima enotnega ritma. Vsak človek ga nosi na svoj način, z vsem, kar je – s čustvi, telesom, mislimi in vedenjem.

In pogosto je že to spoznanje, da nismo edini v tej razpršenosti izkušenj, prvi majhen korak k temu, da postane vse skupaj vsaj za odtenek bolj znosno.

Spodaj so zbrani najpogostejši normalni odzivi pri žalovanju.

NORMALNI ODZIVI PRI ŽALOVANJU (po Williamu Wordnu)

1) ČUSTVA

žalost; jeza; občutki krivde; tesnoba; osamljenost; utrujenost; nemoč; šok; hrepenenje; olajšanje; otopelost

2) TELESNI OBČUTKI

votel občutek v želodcu; tiščanje v prsih; tiščanje v grlu; preobčutljivost na hrup; občutek nerealnosti; zadihanost (kratka sapa); mišična oslabelost; pomanjkanje energije; suha usta

3) MISLI (KOGNICIJE)

zanikanje; zmedenost; preokupiranost z mislimi na umrlega; občutek prisotnosti umrlega; halucinacije

4) VEDENJA

jok; motnje spanja; motnje apetita; raztresenost; socialni umik; sanjanje o umrlem; izogibanje opomnikom o smrti; iskanje in klicanje umrlega; vzdihovanje; nemirno (hiperaktivno) vedenje; obiskovanje krajev, povezanih z umrlim; ohranjanje predmetov umrlega