Štiri Wordnove naloge žalovanja – zemljevid, ki mi je pomagal razumeti žalovanje

V pogovorih z ljudmi po hudi izgubi opažam podobne vzorce. Ne glede na to, ali je umrl otrok, življenjski partner ali kdo drug, s katerim je bila vez zelo tesna, se pogosto pojavi želja, da bi žalujoči kar odšel. Da bi prodal hišo, zamenjal okolje, začel znova nekje drugje ali preprosto izginil za nekaj časa.

To željo zelo dobro razumem.

Razumem jo kot coachinja, ki spremlja žalujoče na njihovi poti. Razumem pa jo tudi iz lastne izkušnje. Ko človek izgubi nekoga, ki ga je imel brezpogojno rad, se bolečina lahko naseli v vsak kotiček njegovega življenja. Hiša postane prepolna spominov. Vsakdanja opravila izgubijo smisel. Že sam prihod jutra zahteva napor.

Ko v takšnih trenutkih vprašam, kaj pričakujejo, da se bo spremenilo, če bi res odšli, običajno nastane tišina. Po njej pogosto skupaj ugotovimo, da bi s seboj odnesli tudi spomine. Z njimi bi odšla ljubezen. In z njimi bi odšla tudi bolečina, saj ta ni shranjena v hiši ali na nekem drugem mestu, ampak v odnosu, ki ga je izguba nepovratno spremenila.

Prav ta razmišljanja me vedno znova vračajo k Wordnovim štirim nalogam žalovanja.

Worden žalovanja ni opisoval kot zaporedja faz, ki si sledijo ena za drugo. Govoril je o štirih nalogah, s katerimi se človek postopoma srečuje po izgubi in ki se pogosto med seboj prepletajo: sprejeti realnost izgube, predelovati bolečino žalovanja, prilagoditi se svetu brez umrle osebe ter najti nov način povezanosti z njo ob nadaljevanju lastnega življenja.

Ko sem prvič prebrala Wordnov model žalovanja, ga nisem brala kot nekdo, ki se uči nove teorije. Brala sem ga kot mama, ki je že živela posledice izgube, in kot nekdo, ki je iskal razumevanje za to, kar se dogaja v meni. Njegove štiri naloge so mi pomagale osmisliti številne občutke in odzive, ki jih prej nisem znala povezati v celoto. Danes jih srečujem tudi v zgodbah ljudi, ki prihajajo na coaching. Vsak pogovor mi odpre nov pogled, zato se moje razumevanje Wordna še vedno poglablja – skozi raziskave, strokovno delo in izkušnje ljudi, ki mi zaupajo svoje zgodbe.

Predvsem pa vedno znova opažam, kako tesno sta na začetku povezani prva in druga naloga.

Na papirju ju je mogoče jasno ločiti. V resničnem življenju skoraj nikoli.

Prva naloga govori o sprejemanju realnosti izgube. Zdi se samoumevna, saj človek vendar ve, da je nekdo umrl. Toda vedeti še ne pomeni tudi zares dojeti. Mary-Frances O'Connor v svojih raziskavah pojasnjuje, da naši možgani še dolgo napovedujejo svet, v katerem je ljubljena oseba še vedno del našega vsakdana. Zato se zgodi, da jo želimo poklicati, ji povedati nekaj lepega ali kupiti njeno najljubšo stvar. Šele v naslednjem trenutku nas ponovno dohiti resničnost.

Vsako takšno srečanje z realnostjo boli.

In prav tu se začne druga Wordnova naloga.

Iz svojih pogovorov z žalujočimi in iz lastne izkušnje vem, da bolečina na začetku ni samo žalost. Lahko je tako silovita, da človeku vzame sapo. Ljudje jo opisujejo kot močno stiskanje v prsih, občutek, da ne morejo dihati, da se jim bo zmešalo ali da tega preprosto ne bodo preživeli. Nekateri povedo, da so v takšnih trenutkih samo čakali, da bi se vse skupaj končalo, ker si niso znali predstavljati, kako bi bilo mogoče živeti s takšno intenzivnostjo bolečine.

Takrat je skoraj nemogoče verjeti, da bo ta val kdaj popustil.

Pa vendar popusti.

Najprej pride naslednji vdih. Potem še eden. Čez nekaj časa se telo nekoliko umiri. Bolečina ostane, njena intenzivnost pa se zmanjša. Čez čas pride nov val in ponovno popusti. Šele mnogo pozneje človek opazi, da med temi valovi nastajajo tudi trenutki, ko lahko za nekaj časa zadiha, opravi vsakdanje stvari ali celo začuti drobec miru.

Stroebe in Schut ta proces opisujeta kot oscilacijo, torej naravno gibanje med usmerjenostjo v izgubo in usmerjenostjo v življenje. Včasih nas bolečina popolnoma preplavi, drugič zmoremo svojo pozornost usmeriti v vsakdanje življenje, odnose, delo ali druge dejavnosti. To gibanje ni nekaj, kar bi človek načrtoval. Dogaja se spontano. Nekega dne nas izguba popolnoma preplavi, naslednji dan se zalotimo, da smo se za nekaj minut zatopili v delo ali se iskreno nasmehnili. Potem se bolečina znova vrne. Prav to naravno prehajanje med obema usmerjenostma raziskovalca razumeta kot zdrav proces prilagajanja. To ne pomeni, da manj žalujemo ali da pozabljamo. Pomeni, da se počasi učimo živeti v svetu, ki se je po izgubi za vedno spremenil.

Ko danes razmišljam o prvi in drugi Wordnovi nalogi, se mi zdi, da ju je skoraj nemogoče ločiti. Vsak korak proti sprejemanju realnosti izgube človeka pripelje tudi bližje bolečini. Hkrati je prav bolečina pogosto razlog, da bi se tej realnosti najraje izognili. Mislim, da se prav v tem skriva eden največjih paradoksov žalovanja. Tisto, čemur bi najraje ubežali, je hkrati del procesa, skozi katerega se postopoma učimo živeti v svetu, ki se je po izgubi za vedno spremenil.

Worden opozarja, da lahko dolgotrajno izogibanje bolečini oteži prilagajanje izgubi in poveča tveganje za zapleteno žalovanje. Ko njegovo razmišljanje povežem z ugotovitvami Mary-Frances O'Connor, se mi zdi, da oba opisujeta isti proces z različnih zornih kotov. Eden skozi klinično psihologijo, drugi skozi nevroznanost. Oba pa kažeta v isto smer – naši možgani in naša psiha se novi realnosti ne prilagodijo tako, da pred bolečino bežimo, temveč skozi postopna srečanja z njo.

To tudi ne pomeni, da bi morali svojo pozornost ves čas usmerjati v izgubo. Žalovanje ima svoj ritem in vključuje naravno gibanje med trenutki, ko smo v stiku z bolečino, in trenutki, ko se lahko posvetimo življenju. Včasih zmoremo pogledati fotografijo. Drugič jo obrnemo z licem navzdol. Včasih zmoremo govoriti o umrlem. Drugič ne. Tudi to je del procesa.

Preostali dve Wordnovi nalogi govorita o prilagajanju življenju brez umrle osebe in o iskanju novega načina povezanosti z njo. Prav ti dve nalogi pogosto prineseta največ vprašanj. Kako živeti v svetu, ki ga nisi izbral? Kako znova najti občutek smisla? Kako ohraniti odnos z nekom, ki ga ni več, ne da bi obstal na mestu? To sta temi, ki si zaslužita veliko več prostora, zato se jima bom posvetila v naslednjih zapisih.

Če pa bi morala iz celotnega Wordnovega modela izpostaviti eno samo misel, ki se mi zdi najpomembnejša, bi bila to naslednja: žalovanje ni bolezen, ki jo je treba pozdraviti, niti nekaj, kar bi morali čim prej pustiti za seboj. Je proces prilagajanja življenju po veliki izgubi. Na tej poti bolečina ni sovražnik. Je naraven odziv na izgubo nekoga, ki smo ga ljubili. Če ji dovolimo, da pride in tudi odide, začne sčasoma izgubljati tisto neznosno intenzivnost, zaradi katere se je na začetku zdelo, da naslednjega vdiha sploh ne bo.